Zgodovina lebdenja

Nastanki komor za lebdenje segajo v leto 1950, ko je dr. John C. Lilly, psihoanalitik in strokovnjak za eksperimentalno nevropsihologijo, s svojim družabnikom, nevropsihiatrom dr. Jay Shurleyjem hotel raziskati izvor zavestne dejavnosti v možganih. Poskusila sta zgraditi sistem, ki bi čimbolj praktično in izvedljivo omejil dražljaje iz okolja in tako naredila prvo, še zelo "primitivno" komoro, ki sta jo z leti izpopolnjevala.

Lebdenje REST (Restricted Environmental Stimulation Technique - omejena stimulacijska tehnika okolja) je sproščeno ležanje v slani vodi v popolnoma umirjenem in prijetnem okolju. Komora za lebdenje je narejena iz poliestra ter tako, da v njeno notranjost ne prihajajo nobeni dražljaji iz okolja, kot so svetloba, zvok, taktilni dražljaji in gravitacija. Velike količine Epsomove soli, ki so dodane vodi, ustvarjajo optimalno okolje za lebdenje. Vodna raztopina je segreta na 34,5°C. Vsi ti elementi pomagajo ustvarjati okolje, v katerem hitro in enostavno dosežemo občutek sproščenosti in dobrega počutja. Komora se lahko uporablja z različnimi nameni na različnih področjih, npr. za popolno sproščenost, kot preventiva proti stresu, v zdravstvene namene, za izboljšanje športnih dosežkov, za učenje, itd.

Komoro za lebdenje, ki jo je naredil dr. Lilly, niso uporabljali samo nevrologi na medicinskih fakultetah, temveč so tudi ostali znanstveniki z drugih področij pokazali naraščajoče zanimanje za komoro in njene učinke na človeško telo in misli. Leta 1982 so ustanovili International REST Investigators Society - IRIS (mednarodno združenje raziskovalcev REST-a) zaradi velikega zanimanja raziskovalcev in vse večjega števila raziskav na tem področju. Naloga IRIS-a je omogočati komunikacijsko mrežo, ki je dostopna tako raziskovalcem kot tudi tistim, ki jih REST zanima, prav tako pa tudi organizacija mednarodnih REST konferenc vsake tri leta. Raziskave, ki so bile predstavljene na konferencah, so objavljene tudi v knjigah.